Uživanje v glasbi s polževim vsadkom

Da bi dodal h kakovosti zvoka glasbe je bil implantirani Karl-Heinz Fuchs pri nastavitvi procesorja TEMPO+ pripravljen izgubiti pet odstotkov pri stopnji razumljivosti govora.

“I feel so broke up, I wanna go home!“ prihaja iz zvočnika mobilnega telefona. Beach Boys še niso povsem izzveneli, ko jim že sledijo glasovi skupine The Tremeloes. Karl-Heinz Fuchs hitro preklaplja z enega komada na drugega. “Točno tako sem nastavljal svoje zvočne procesorje. Preklapljal sem z ene pesmi na drugo, najprej sem spreminjal nastavitve gor in dol, potem pa naredil še fine prilagoditve. Po letu in pol je poslušanje glasbe postalo boljše, prepoznal sem izvajalce po glasu in slišal sem lahko, če gre za izvirni posnetek ali cover verzijo.”

Karl-Heinz je bil povprečen poslušalec glasbe, preden je pri 33 letih izgubil sluh. “Glasbo sem poslušal v disku ali na radiu.” Vodovodar in ključavničar po poklicu je radio veliko uporabljal, še posebej na obsežnih projektih daleč od doma. Od Bregenza do Innsbrucka in Wörgla je bil radijski program za voznike na poti vedno prižgan.”

Toda tega je bilo z gluhostjo začasno konec. Želja po glasbi je ostala, a druge težave so imele nekaj časa prednost. Mladi oče ni izgubil samo sposobnosti komuniciranja, trpel je tudi zaradi hude vrtoglavice zaradi osnovne bolezni Morbus Menière. “Za tistih 15 let, ko nisem slišal nič, sem se moral odreči tudi glasbi. Z radia sem lahko brisal prah, služil ni nobeni drugi funkciji.“

Glasba s PV: kako definirati uspeh?

Uporabniki prvih polževih vsadkov so lahko spet slišali, a kakovost zvoka je bilo nujno potrebno izboljšati. “Vse sem slišal nekako nenaravno, kot glasove vesoljcev v filmih,” se Karl-Heinz Fuchs spominja PV osemdesetih let. Uživanje v glasbi se še ni zdelo realno; vendar so med vadbo sluha na tirolski posebni šoli v Milsu vadili tudi razlikovanje višin. Boljše prepoznavanje tona bi moralo izboljšati tudi prepoznavanje glasov in razumevanje govora.

Terapevt je na ksilofon zaigral ton ali kratko zaporedje tonov. Uporabnike PV so nato prosili, naj tone ponovijo. Karl-Heinz Fuchs se te vaje spominja in se ji mora nasmejati. Bilo je kot nekakšna igra ugibanja: “Sam sem imel še dodatno težavo, da je bil stimuliran tudi moj obrazni živec. Hitrejša ko je bila glasba, hitreje mi je trzalo oko.”

S prehodom na digitalni vsadek leta 1994 se je vse spremenilo. “Takrat sem dobil nazaj glasbo,” razlaga predsednik CIA (Cochlear Implant Austria). “Res je nisem več slišal kot nekoč. Ko pa sem po približno šestih mesecih dosegel 100-odstotno razumevanje govora, mi je spet postala zanimiva tudi glasba.”

Najprej je zaznal ritem bobna. “Po enem letu sem začel prepoznavati tudi druge inštrumente.”

Originalne skladbe

“Zanimala me je glasba iz tistega časa, ko sem še slišal. Pojma nisem imel o vsem tistem, kar je prišlo potem,” pripoveduje glasbeni zbiratelj, ki je do zdaj na USB-ju zbral približno 4500 skladb iz šestdesetih in sedemdesetih let.” “Pet ali šest skladb je novejših, vse te techno stvari pa me niti malo ne zanimajo.”

“Šel sem v prodajalno plošč, ki sem jo poznal, in rekel, da bi rad imel nekaj plošč. Toda mladi prodajalec se je zasmejal: plošč nimamo več. Lahko kupite CD ali DVD.” V 20 letih se je svet glasbe spremenil. Včasih je tudi znane skladbe težko prepoznati. “Predelav in reinterpretacij je danes vse polno.”

Fitting namesto glasbenih vaj

Ni imel več glasbenih vaj za sluh kot takrat v Milsu, je pa eksperimentiral z glasbo. “Ugotovil sem, da so nastavitve za govor in glasbo različne.” Takrat je bilo območje prenosa zvočnih procesorjev še vedno omejeno od 500 do 5000 Hz, nastavitev za optimalno razumevanje govora pa je še posebej manjkala pri visokih tonih. Z ločenim programom za glasbo je dobro slišal tudi višje tone. “Pomembno mi je bilo, da sem glasbo natančno slišal,” dodaja.

“A če preklapljam med programoma, se moji možgani ne morejo kar takoj prilagoditi.” Karl-Heinz Fuchs se je v iskanju bolj, kot temu sam pravi, “eksaktne glasbe”, odločil: “Vprašal sem se, kako je to pri človeku z normalnim sluhom s samo “enim programom” v glavi? Odpovedal sem se petim odstotkom pri razumevanju govora, zato da bi lahko uporabljal samo en program za govor in glasbo. ”

Strast do zbiranja

Nekega dne je Karl-Heinz Fuchs, zdaj že dedek in praded, spet zaigral na orglice. “Dobil sem jih od mame, ko sem bil mlad.” Kasneje je igral za svoje najstarejše otroke – dokler ni izgubil sluha. “Potem sem po implantaciji z digitalnim PV spet začel igrati še za svoje mlajše otroke.”

A orglice danes redko igra. Namesto tega ljubitelj stare glasbe še bolj kot prej posluša stare hite. “Več kot 20 let sem moral živeti popolnoma brez glasbe. Zdaj sem poskušal znova organizirati vse skladbe, s katerimi sem odraščal. Najprej kot zgoščenke, nato na iTunes. To je približno 8400 skladb, in več kot 16,4 gigabajta na ključu USB. Toda za zdaj sem končal, se smeji 72-letnik: “Zdaj sem pozabil geslo za iTunes!

Več o izkušnjah z glasbo s polževim vsadkom in glasbeni PV-mladini preberite tukaj !