Zaradi otoskleroze oglušel na eni strani – vsadek mu je povrnil obojestranski sluh

18 let je Christian Vogt iz Spodnje Avstrije na eno uho slišal zelo malo ali nič: “Kot bi mi zamašili uho.” V začetku leta 2025 so mu povrnili sluh s polževim vsadkom.

“Zares se je začelo leta 2006,” se spominja Christian Vogt.

Christian, ki je bil takrat star 31 let, je med vožnjo nenadoma dobil občutek, da v desnem ušesu skoraj nič ne sliši. “Bilo je, kot da bi mi nekdo vtaknil čep v uho – in to je bilo to.” Čeprav je vojaški zdravnik med naborniškim zdravniškim pregledom že odkril nekaj izgube sluha na enem ušesu, je Christiana označil kot “sposobnega za vojaško službo z manjšimi omejitvami” in ni dal nadaljnjih priporočil. Ker Vogt med služenjem vojaškega roka in v vsakdanjem življenju okvare ni opazil, se z njo ni ukvarjal.

Leta 2006 je oglušel na desno uho, zgodilo se je nenadoma, med tisto vožnjo z avtomobilom. Ko se proti pričakovanjem njegov sluh ni vrnil sam od sebe, se je posvetoval s specialistom za ORL in kasneje s specialistično kliniko. Toda s samo dvajsetimi odstotki preostalega sluha v desnem ušesu in zdravim levim ušesom mu strokovnjaki takrat niso mogli pomagati. “Verjetno je šlo za malomarnost z moje strani,” prizna za nazaj, saj je moral od takrat živeti z znatnimi omejitvami v vsakdanjem življenju.

“Ljudem z normalnim sluhom je težko razumeti!”

Uporabnik PV Christian Vogt ima le pohvale za ekipo v Univerzitetni bolnišnici St. Pölten, ki je oskrbela njegovo uho. ©Eva Kohl

Vogt je še posebej trpel zaradi stalnega občutka pritiska v ušesu. “Kot bi bilo z nečim zamašeno, in če bi mogel tisto izvleči, bi lahko spet normalno slišal, takšen občutek je bil.” Včasih je bila želja “osvoboditi” uho tako močna, da bi lahko, kot pravi, “vzel vilico in si jo zapičil v uho”.

“Posebno težko je bilo v okolju z veliko hrupa,” se spominja, neprijetnih situacij ni manjkalo. “Ali pa, ko me je nekdo ogovoril z desne strani – preprosto nisem slišal. Seveda so mislili, da jih ignoriram, konec koncev na čelu ne nosim znaka, na katerem piše, da sem gluh v eni strani.”

Vogt, domačin mesta St. Pölten, omeni tudi “določene vire trenj” v družini – na primer raven glasnosti televizije zvečer, o kateri se niso mogli dogovoriti, ali ko je njegova žena potiho ali mimogrede kaj pokomentirala. “Pogosto me je to razdražilo in sem rekel, ‘Dobro veš, da tega nisem razumel!’, prizna in nato doda: “Seveda razumem, da ljudje pozabljajo, vendar me je kljub temu jezilo.”

V krogu prijateljev je Vogt postajal vse bolj zadržan: “Težko se je pridružiti pogovoru, če enostavno ne razumeš, kaj drugi govorijo.” Ni hotel kar naprej prositi, naj ponovijo: “Vsi so bili razumevajoči, a me je vseeno motilo. Zaradi tega sem se počutil izključenega.” Vendar je tako živel 16 let, ne da bi poiskal dodatno pomoč: “Govoril sem si, da je to nekaj, kar moram sprejeti.”

“S PV se je moja kakovost življenja izboljšala za 70 odstotkov!”

Šele ko je po več kot desetletju in pol Vogt zaključil, da je njegov sluh vedno slabši, se je obrnil na slušnega akustika. Preiskave, ki jih je ta opravil, in še tiste na ORL kliniki, so pokazale, da trpi za napredovalo otosklerozo, boleznijo s prekomerno rastjo kostnega tkiva, ki običajno poslabša delovanje ušesa. Po neuspešni stapedektomiji, operaciji zamenjave okostenele strukture z ustrezno protezo za srednje uho, so zdravniki priporočli polžev vsadek (PV).

Sistem polževega vsadka pretvarja zvok v električne signale, ki stimulirajo slušni živec in s tem nadomestijo funkcije srednjega in notranjega ušesa. Še vedno se živo spominja aktivacije PV v Univerzitetni bolnišnici St. Polten. “Slišal sem lahko od prvega trenutka. Moje življenje je zdaj toliko boljše…” Čeprav je trajalo nekaj časa, preden je lahko razumel tudi govor, je takoj začutil: “Že samo to, da ni več občutka pritiska v desnem ušesu, saj ta spet sprejema zvoke – že samo to je dovolj dober razlog, da bi pripomoček nosil cel dan.”

“Zdaj se lahko odzovem tudi, ko me nekdo ogovori z desne strani,” pravi navdušeni triatlonec. Trenira od 12 do 14 ur na teden, kolesari najmanj dve uri in teče eno uro vsak dan. PV mu med treningom pomaga: “Med tekom uporabljam slušalko AirPod na levi strani za poslušanje glasbe. “Prej nisem slišal avtomobilov, ki so prišli od zadaj.” Prej je tekel po levi strani ceste, da bi videl prihajajoči promet. “Vendar to še vedno ni bilo povsem varno. Zdaj imam na desni strani procesor, na levi poslušam glasbo. Pomembno je, da na desni slišim, ko prihaja avto.”

“Ni treba pomilovati uporabnikov PV!”

Sedanji sistemi PV so sestavljeni iz implanta in govornega procesorja, ki se nosi na glavi. Nosi se ga, podobno kot slušni aparat, na ali tik nad ušesom. Če ima uporabnik kratke lase ali pa je, kot triatlonec Vogt, brez las, je procesor jasno viden. Kar pa ne moti zadovoljnega uporabnika PV: “Nekateri tudi gledajo, a me redko kdo vpraša, kaj je to. In prav gotovo nisem ubožec, ker imam PV, saj sem z njim dobil nazaj pravo kvaliteto življenja!”

Vogt mora še vedno kdaj prositi, če lahko sogovorec ponovi, kar je rekel. “Toda če 16 let niste slišali skoraj ničesar, potem pa ste bili še dve leti popolnoma gluhi, kot sem bil jaz, ne morete pričakovati, da boste spet slišali enako dobro kot prej kar čez noč,” pravi. “Sprva zaznavaš samo zvoke.” Razumevanje se razvije postopoma. “Svojemu telesu, živcem in možganom moraš dati čas, da se ponovno naučijo.” Za zdaj še vedno raje uporablja slušalko AirPod za poslušanje glasbe. “Se pa veselim, da bom lahko tekel brez slušalke in pretakal glasbo direktno v procesor PV! ”