Komunikacijski izzivi za uporabnike polževih vsadkov v času korone

Majceni koronavirus je močno vplival na naše življenje, to velja tako za mlajše kot za starejše. SARS-CoV-2 ali Covid-19 je še posebej spremenil našo vsakodnevno komunikacijo. Ohranjanje razdalje pomeni, da se moramo zanesti na svoje oči in ušesa. Videokonference, telefonske konference, pa tudi naša komunikacija v "resničnem" življenju so zdaj zavite v maske. Ta situacija ni idealna, za tiste z okvarami sluha pa posebno težavna.

Kant iz prve roke

Družinska srečanja, vadba joge, učenje inštrumenta: tako kot služba in šola se tudi vse prostočasne dejavnosti selijo na internet. Zoom, Skype in vse druge spletne platforme za sestanke, ki so od marca tako zelo zasedene, uživajo veliko popularnost kot prostori za virtualna srečanja. Vendar ta tako opevana tehnologija svojemu namenu ne služi vedno najbolje. V "koronskih časih" tudi ljudje, ki nikoli niso imeli težav s sluhom, spoznavajo, kaj pomeni dobro slišati.
Predstavljajte si naslednji scenarij: načrtujemo rojstnodnevno zabavo, ki se bo odvila na spletu. Končno spet vidimo družino, četudi le virtualno. Veselo pričakovanje narašča. Zabava se prične. Potem pa spoznanje slavljenca ali slavljenke, ki ni kos vsej tej tehnologiji - "Sem v sejni sobi! Vidim vas! Ampak vas ne slišim." Po nekaj klikih na ikono zvočnika odneha, razočaran nad tehnologijo, virtualna zabava mu lahko samo še neslišno pomaha. Tako izgleda neuspela rojstnodnevna zabava v koronskih časih.

In zdaj si še enkrat zamislite isti prizor. Le da tokrat slavljenec ugotovi nekaj drugega - "Sem v sejni sobi! Slišim vas, vendar vas ne vidim." Po nekaj klikih na ikono kamere se zabava vendar lahko prične, rekoč "Moja kamera ne deluje, vendar to ni pomembno. Itak imam grozno frizuro. Glavno, da se slišimo." Po enournem klepetu in zapeti pesmici za rojstni dan se družba poslovi, vesela, da so se lahko spet slišali.

V tej situaciji lahko Kantov slavni citat, "slepota ločuje ljudi od stvari, gluhota ločuje ljudi od ljudi" začutijo tudi tisti z normalnim sluhom.

Sluh na daljavo: prednost branja z ustnic

13-letna Melanie je uporabnica dveh polževih vsadkov

13-letna Melanie je že izkusila, kakšen je pouk brez zvoka. Obiskuje 4. razred šole za medije in informacijsko tehnologijo v Spodnji Avstriji, kjer pouk poteka le prek spleta. Od sredine marca pouk poteka prek platforme MS Teams. Ko je zvok med spletno učno uro nenadoma odpovedal in so učenci učiteljico lahko samo videli, ne pa slišali, Melanie ni imela težav z razumevanjem. Ima dva polževa vsadka, ki ju uporablja od svojega desetega meseca, zna pa tudi brati z ustnic. Tako dobro, da je sošolcem lahko povedala, kaj govori učiteljica.

"Na začetku se mi je šolanje od doma zdelo precej težko. V glavnem zaradi obsega dela, ki so nam ga naložili učitelji," pravi Melanie. Pri spletnih lekcijah uporablja zanko Bluetooth, ki zvočni signal iz prenosnika pošlje direktno v zvočne procesorje. "Tako lahko bolje razumem učitelje." Sčasoma je Melanie opazila, da ji je pri pouku prek MS Teams vedno lažje, tudi ko se veliko govori. "Video mi prikazuje usta: to mi pomaga pri poslušanju."

Sophie nosi dva polževa vsadka

Sophie, ki obiskuje mednarodno šolo blizu Dunaja, kjer pouk izvajajo v angleščini, prav tako dobiva tako tehnično kot človeško podporo. Šestnajstletnica ima že od zgodnjega otroštva polžev vsadek na obeh straneh. Njeni učitelji, še posebej pa svetovalni delavec ji pomagajo z nasveti in triki. Sophie še posebej pohvali svetovalnega delavca. "Napisal je podnapise za vse videoposnetke pri svojih predmetih. Pokazal mi je tudi, kako se na videokonferencah prikaže podnapise". Nadaljuje: "Ponavadi, ko se pogovarjam z ljudmi, jim berem z ustnic. Toda slika je pri videokonferencah pogosto zamegljena ali zamuja, zato to ni v pomoč. Zato mama med video konferenco včasih sedi zraven mene. Če kaj zamudim, mi ona ali moji sošolci to potem še enkrat razložijo," pravi Sophie, hvaležna za pomoč družine, učiteljev in sošolcev.

Podpora tehnologije in dober zvok

Samodejno ustvarjanje podnapisov in prepisov videokonferenc, ter tudi možnost snemanja spletnih sestankov, da si jih lahko znova ogledamo kasneje, so funkcije, ki odpravljajo ovire za gluhe in naglušne in jim olajšujejo življenje, saj je jasen zvočni signal prej ideal kot resničnost v našem naprednem svetu virtualnih srečanj.

Tehnik Geoff Ball, izumitelj Vibrant Soundbridge, meni, da so dobri mikrofoni izjemno pomembni, poleg vseh naštetih pomožnih funkcij. Tudi on sliši s pomočjo dveh vsadkov in uporablja tehnične pripomočke v svojem delovnem življenju,v katerem so osebne razprave zamenjali virtualni sestanki. "Dobra kakovost zvoka je bolj pomembna kot kdaj koli prej, ker toliko ljudi dela od doma."

Maske in medosebna razdalja

Z zahtevano razdaljo in masko sogovornika slišite bolj tiho, pridušeno in nerazločno.

Covid-19 je prinesel v življenja vseh nas še nekatere druge ovire: medsebojno razdaljo in zaščitne maske. Če sta medosebna razdalja najmanj enega metra in zaščita za usta in nos neprijeten stranski učinek za ljudi z dobrim sluhom, pogosto predstavljata znatno oviro za slušno prizadete. Podoba ust sogovornika, ki predstavlja pomembno oporo za uporabnika PV, popolnoma izgine za masko. Samo oči kažejo razpoloženje druge osebe. To pa uporabniku PV Geoffu ne pomaga preveč. "Moji vsadki so mi bili v preteklosti v veliko pomoč. Vedno sem lahko razumel blagajniško osebje v supermarketu, toda z zahtevano razdaljo in masko zvok ni le tišji, ampak je tudi udušen, manj jasen. In ker sem že več kot 50 let navajen, da se osebi, s katero se pogovarjam, približam, da bi jo bolje razumel, sem zdaj toliko na slabšem, saj ne vzdržujem najmanjše medsebojne razdalje," z nasmehom pove Geoff. A potem resno nadaljuje, "ne bi verjeli, kako zelo meter in pol vpliva na razumevanje." Kljub vsem izzivom je Geoff vendarle zelo vesel, da ima polžev vsadek, saj bi bila njegova komunikacija drugače omejena na geste, mimiko in oči.

Najstnici Melanie in Sophie imata podobno izkušnjo. Tudi onidve se morata bolj koncentrirati, da bi lahko razumeli ljudi z maskami. V šolskem centru BIG na Dunaju (Zvezni zavod za izobraževanje gluhih), [Federal Institute for Education of the Deaf], na katerem poučujejo gluhe, naglušne in slišeče otroke, so našli kompromisno rešitev. Ko se bo poučevanje iz oči v oči začelo znova, bodo učitelji in učenci prejeli prozorne ščitnike, izdelane na BIG, da bodo obrazi vidni.

Te vizirje vse pogosteje opažamo v zdravniških ordinacijah, lekarnah in v tistih poklicih, ki so povezani z okvaro sluha. In v pekarni za vogalom, kar je všeč tudi ljudem brez slušnih aparatov. Tudi oni se bolj ali manj zavestno zanašajo na pogled ust.

Posebna situacija: domovi upokojencev

Negovalni domovi so prostor, kjer ima korona virus najbolj otipljive posledice. Prepoved obiska je bila uvedena že zgodaj za zaščito te skupine z visokim tveganjem. Ta je omejila stike prebivalcev z zunanjim svetom na telefon. Le redki so bili tehnično dovolj podkovani, da so lahko uporabljali tablični računalnik, pametni telefon ipd., in govorili s svojci prek videa.

Toda za to starostno skupino težave ne predstavlja le napredna tehnologija, temveč pogosto naraščajoča izguba sluha. In v posebnem okolju doma za ostarele, v katerem je bilo zapovrh zahtevano še vzdrževanje socialne distance znotraj institucije, je ta kombinacija včasih pripeljala do socialne izolacije. Dejavnosti, kot so skupno kuhanje, trening spomina ali obisk sejma, nenadoma niso bilo več mogoče, starejši občani so bili zdaj zaprti v svoje sobe. V najboljšem primeru so zabavo zagotavljali radio in televizija. Oskrbovalno osebje se je trudilo skrbeti za stanovalce, a slušni aparati so največkrat obležali v predalu.

Gospod Karl, 77-letni prebivalec dunajskega doma za starejše in več kot 10 let uporabnik polževega vsadka, je vesel, da ima svojega "malega prisluškovalca". Do neke mere lahko telefonira in klepeta od vrat do vrat s sosedi na varni razdalji, kar je mogoče po zaslugi PV. Uspel se je izogniti občutku izoliranosti med prepovedjo obiskov. Takoj, ko so bili obiski dovoljeni, se je gospod Karl dogovoril za srečanje s hčerko. Iz čistega navdušenja, da jo bo spet videl, je pustil govorni procesor v svoji sobi. Hitro je postalo jasno, da bo pogovor s pomočjo vsadka tudi za tega izkušenega bralca ustnic precej lažji, in ko je skočil v sobo po svoj procesor se je gospod Karl lahko popolnoma posvetil pogovoru. "S PV sem bil mogoče sam, a nisem bil preveč osamljen," je pojasnil hčerki. In nestrpno pričakuje naslednji obisk, pri katerem bo imel procesor pripravljen že od samega začetka, da bo bolje slišal, tudi na daljavo.