Polžev vsadek za genetsko pogojeno izgubo sluha

»Vem za šest generacij naše družine in štiri od njih je prizadela izguba sluha,« pravi Gabriel, ki je zdaj star 67 let. Izgubo sluha je podedoval po očetovi strani. »Vsi smo se rodili z dobrim sluhom, vendar smo ga sčasoma začeli izgubljati.«

Ena zgodba iz njihove družinske zgodovine ga je še posebej zaznamovala. Pred prvo svetovno vojno je bil njegov prapraded vpoklican v vojsko. Skeptičen vojaški zdravnik ni verjel, da je gluh, in mu je med pregledom poškodoval uho. Rana se je okužila in mladenič je umrl zaradi posledic bolezni.

Za preostale člane družine izguba sluha ni bila usodna, vendar je vsekakor zaznamovala njihova življenja. »Moja babica je oglušela kot odrasla, dva od njenih otrok, med njimi tudi moj oče, sta prav tako izgubila sluh pozneje v življenju. Moj oče je bil popolnoma gluh, ko je umrl pri 90 letih.« Za Gabriela in dva njegova bratranca je izguba sluha sprva napredovala po enakem vzorcu kot pri njihovih prednikih. Genetski testi so potrdili, da gre za dedno lastnost in danes lahko vsi trije slišijo s pomočjo sodobne tehnologije polževih vsadkov.

»Dolgo časa nisem vedel, da sem gluh!«

Gabrielova izguba sluha se je začela že v otroštvu. Pogosto je imel vnetja ušes, kar je bilo v 60. letih prejšnjega stoletja še posebej travmatično. »Takrat so vnetja zdravili z bolečimi injekcijami tetraciklina in penicilina,« se spominja. »Zelo sem se bal, da bom spet zbolel. Toda takrat nisem čutil, da bi imel težave s sluhom.«

Njegova starša pa sta vedela, da nekaj ni v redu. »Imela sta izkušnje z izgubo sluha, zato sta hitro opazila znake. Ko sem prišel v srednjo šolo, sta poskrbela, da sem lahko sedel v prvi vrsti v razredu.«

Po študiju arheologije in opravljeni vojaški službi je Gabriel začel kariero v raziskovanju. V njegovih tridesetih pa so vnetja ušesnega kanala postala ponavljajoč se problem, spremljali so jih tudi visoka temperatura in krči. »Takrat sem začel opažati, da ne slišim več tako dobro. To je vplivalo na moje delo, težko sem sledil pogovorom na konferencah in na koncu sem moral prenehati poučevati.«

Slušni aparati niso več pomagali. Sčasoma se je Gabriel nevede prilagodil tako, da je bral z ustnic in se umikal iz pogovorov. »Niti se nisem zavedal, kako slabo je bilo. Moja žena je bila tista, ki me je na to opozorila.«

Minila so še tri leta, preden mu je specialist za ušesa, nos in grlo omenil polževe vsadke. Gabriel se je obrnil na Slovaški center za polžev vsadek v Bratislavi. V začetku leta 2006 je dobil implant in začelo se je povsem novo poglavje v njegovem življenju.

Življenje je spet normalno zahvaljujoč polževim vsadkom

»Prvih 15 let moje kariere je potekalo dovolj gladko – pridobil sem doktorat, napisal knjigo, objavil članke, delal na nemški univerzi in vodil obsežna izkopavanja,« pravi Gabriel. »Toda ko sem postal gluh, sem moral povsem spremeniti svoje načrte. Nisem več mogel poučevati, se udeleževati sestankov, niti pri terenskem delu nisem mogel sodelovati. Edino, kar sem še lahko počel, je bilo pisanje.«

Kolegi so mu pomagali. Prevzel je vlogo glavnega urednika slovaškega znanstvenega časopisa »Slovenská archeológia«. »To mi je omogočilo, da sem lahko še naprej delal na svojem področju, čeprav nisem slišal.«

Po vsaditvi implanta in rehabilitaciji se je Gabriel postopno vračal k svojim prejšnjim dejavnostim. »Zdaj spet obiskujem konference, predstavljam svoje raziskave, sodelujem v znanstvenih odborih in sem mentor mladim raziskovalcem. Vrnil sem se celo na teren, kjer opravljam izkopavanja. Zahvaljujoč vsadku spet živim življenje slišečega in večino časa pozabim, da sem tehnično gledano še vedno gluh.«

Manjši nesporazumi ga ne zmotijo. »Če kaj narobe slišim, samega sebe opomnim: narobe sem razumel samo zato, ker sploh lahko slišim – in to je dar. S polževim vsadkom spet živim polno življenje brez večjih omejitev.«

Tudi v njegovem zasebnem življenju je vsadek veliko spremenil. Rad posluša glasbo, preživlja čas s prijatelji in je bolj prisoten, ko se druži s svojimi družinskimi člani. »Lahko si predstavljate, kako se je v družini vse spremenilo, ko je oče nenadoma spet lahko slišal, kaj govorijo,« pravi z nasmehom.

»Všeč mi je, kako slišim!«

»Govorni procesor zajame zvoke in jih kot signale pošlje čipu v mojem vsadku,« pojasnjuje Gabriel. »Sprva sem bil razočaran, saj ničesar nisem razumel. Toda to se je hitro spremenilo.«

Vodil je dnevnik svojega napredka in beležil majhne zmage v vsakdanu. »Naučiti se slišati na novo, to je kot biti majhen otrok. Potreben je čas, da dojameš, kaj zvok pomeni, kako se zvoki razlikujejo, in da se navadiš odzivati nanje.«

Nekateri zvoki so drugačni, kot se jih spominja, vendar ga to ne moti. »Ni mi pomembno, da ni enako kot to, kar slišijo drugi. Všeč mi je, kako slišim jaz, to mi zadostuje. Brez vsadka ne bi slišal ničesar. Vrnil me je v svet.«

Zelo rad spodbuja tudi druge, naj razmislijo o polževem vsadku: »Ne verjemite govoricam ali napačnim informacijam, zaupajte znanosti, zaupajte napredku. Bodite optimistični in izkoristite, kar vam ponuja sodobna medicina. Takšna rešitev lahko vrne življenje v stare tire.«

Danes Gabriel in njegova dva bratranca spet slišijo s pomočjo polževih vsadkov. In čeprav najmlajše generacije družine kot kaže niso podedovale izgube sluha, vedo, da obstajajo učinkovite rešitve, če bi se te težave pojavile.