O lepoti življenja in soočanju z omejitvami in bolečino

V starosti gre z zdravjem in posebej sluhom postopno na slabše, ob tem pa se starostniki pogosto vse več sprašujejo o tem, kaj je bistvo dobrega življenja. Christa Steiner je spremljala ljudi v domovih za ostarele in hospicih v zadnjem obdobju njihovih življenj. V tem članku z nami podeli svoje izkušnje.

Prva stvar, ki mi pride na misel, je to, kako pogosto sem od ljudi v domu za ostarele ali hospicu slišala: “Skratka, dobro sem živel!” Pogosto so bili to ljudje na invalidskih vozičkih ali celo priklenjeni na posteljo, ljudje s številnimi težavami in omejitvami. Nekdo, kot sem jaz – s pestrim življenjem in številnimi možnostmi – temu sprva težko verjame.

Naša podoba uspešnega življenja je pogosto povezana s koncepti, kot so samostojnost, neodvisnost ter racionalno razmišljanje in vedenje. »Zame ni več življenja«, prav tako pogosto slišimo od starih ali bolnih ljudi, ki potrebujejo nego. Toda to nas lahko prisili, da ponovno razmislimo o svojih predpostavkah in se vprašamo: kaj je pravzaprav dobro življenje?

Kaj bi po vašem mnenju bil predpogoj za dobro življenje?

Ne gre za določene pogoje, ampak za sposobnost ali moč – dojemati svoje življenje kot dobro. Rada bi vam predlagala eksperiment. Vprašajmo se naslednje: Kaj moje življenje naredi moje? Je to moja služba, moja družina, moji hobiji ali kaj drugega?

• Zdaj pa te stvari razvrstite.
• Brez katere od teh stvari bi lahko živeli?

Zdaj pa si predstavljajmo, da so nam vse te stvari iz nekega razloga odvzete. Kdo smo tedaj? Jaz nimam pojma!

Zame je pomembno, da se ljudje ozrejo na svoje življenje kot celoto. Ena od nalog v pozni starosti je tudi napraviti življenjsko bilanco. Ne šteje le trenutna situacija. In znova sem presenečena, da ti ljudje govorijo o dobrem življenju. “Dobro” zveni skromno, a, paradoksalno, zveni bolje kot pa zgolj “srečno”, “prijetno” ali “lahko”.

Zdi se mi, da niste povsem zadovoljni s pojmom »kakovost življenja«?

Po mojem mnenju je treba celoten koncept kakovosti življenja malce “poglobiti” in za to je potrebno spremeniti perspektivo!

Besede Cicely Saunders »dodati življenje dnevu, ne dni življenju« so postale načelo paliativne oskrbe. »Življenje dodajamo dnevom« ne samo s podaljševanjem življenja, temveč s poglabljanjem izkušnje – v težkih razmerah nam gre to nekako lažje od rok!

Mislim, da poglobitev izkušnje ni nekaj, kar bi se dalo doseči zlahka. Predvsem pa nima nobene zveze z aktivizmom. In nič z domnevnim znanjem o tem, kako bi naj izgledalo dobro umiranje. Na koncu moramo na ta skrivnostni dogodek gledati s strahospoštovanjem.

Od skrivnosti umiranja se vrnimo k skrivnosti dobrega življenja: kakšno je lahko dobro življenje? Tudi ko nam kaj ne gre po načrtih, ko smo podvrženi fizičnim ali drugim omejitvam. Ali se od umiranja lahko učimo – živeti?

Pri svojem delu sem se veliko naučila, videla sem, za kakšno držo si je vredno prizadevati. Upam, da bom rasla na svoji življenjski poti, da bom vse bolj radodarna, širokosrčna, da bom živela v trenutku, pa tudi, da bom lahko prenašala bolečino.

Tisti, ki so v življenju videli in doživeli marsikaj in se bili vedno pripravljeni učiti, spreminjati in rasti, so pridobili širši pogled in si razširili obzorja. Iz tega rasteta potrpežljivost in razumevanje, slabosti in omejitve prispevajo k temu. Ko si v družbi teh ljudi, se počutiš dobro in sprejeto!

Pomembno je tudi živeti v trenutku: kaj imamo, če ne sedanjega trenutka? Preteklosti se ne da spremeniti, prihodnost ni v naših rokah in v tem trenutku je lahko vse drugače. Ko slišiš »Uživaj v življenju« od starejših ali neozdravljivo bolnih ljudi, te to globoko gane.

Torej bi rek “Carpe Diem” vi razumeli v smislu “Uživaj v dnevu”?

Seveda, a ta »Carpe Diem« nas ne bi smel napeljati k pohlepu po več življenja, ampak da bi bili hvaležni zanj, takšno, kot je. Uživati v preprostih stvareh, vsakdanjem življenju in presenečenjih. Vse to so možnosti, ki jih prinaša življenje!

Ne želim relativizirati ali romantizirati starosti, bolečine ali trpljenja, to bi bilo cinično. Vendar sem slišala pričevanja ljudi, ki mi dajejo upanje. Na primer, gospo Schmitz* je po operaciji kolena zelo bolelo, a vendar je lahko podelila z drugimi te modre besede: “Boli le en del naenkrat.” Videla je veliko sliko in se ni izgubila v bolečini. Ostala je gospodarica položaja.

V našem življenju je vedno toliko različnih stvari, ki se vse zgodijo hkrati: dobro počutje in možnosti, sreča in bolečina, žalost in veselje. In odprtost pogleda, sposobnost dojemati stvari širše, nam pomagata v življenju! Na svet lahko vplivam z zavestnim pogledom: če sem bolj pozorna na pozitivne stvari kot na negativne. Možnost preobrazbe je vedno navzoča.

Kaj pa tiste stvari, ki se ne spremenijo in prinašajo samo bolečino in obžalovanje?

Zdaj to lahko razumem: žalost je prav tako pomembna. V vsakem življenju so slovesa. Od ljudi, odnosov, priložnosti in sposobnosti. Pri oskrbi umirajočih so ta poslavljanja predmet številnih pogovorov. Ti pogovori se morda zdijo neprijetni za oba sogovornika. So pa tudi osvobajajoči in zdravilni!

Žalovanje ni le boleč proces, ki ga je treba čim prej opraviti. Je tudi pomembna sposobnost, saj nam omogoča, da lahko cenimo dragocenost ljudi in odnosov, možnosti in sposobnosti. Bolečina zaradi žalosti ob slovesu je obratna stran ljubezni, vendar ljubezen ostane, tudi ko je izgubljenih toliko drugih stvari. To ljudje čutijo, ko se ozrejo na preživeto življenje.

Pomembno je spremljati ljudi v procesu žalovanja. V pogovoru lahko »spravijo ven« mučne občutke. Ta postopek prinese olajšanje. »Rana« ne ostane skrivnost. Rana potrebuje zrak, da se zaceli.

Toda pogovor zahteva tudi določeno stopnjo sluha. Je to včasih problem pri starejših?

Pri mojih stikih s starejšimi med mojo poklicno kariero so bile omejitve oziroma izpad senzoričnih funkcij res zelo pogoste. Za prizadete je to resno in stresno. Čutila nam odpirajo ves svet: komunikacijo, odnose in življenje v skupnosti ter različna doživetja lepote in užitka.

Ko ljudje slišijo, jih dosežemo z verbalnimi informacijami – to jim daje varnost, omogoča sprejemanje odločitev in ustrezno ukrepanje. Nesposobnost slišati ljudi izolira, jih dela žalostne in osamljene.

Pri umirajočih je tudi zmanjšana stopnja zavesti pogosta prepreka verbalni komunikaciji. Oskrbovalec mora pozorno in skoncentrirano poslušati. Na misel mi pride izraz »sama ušesa so me«. A za podporo umirajočim bi se morali naučiti uporabljati tudi druge »kanale«: očesni stik, dotik in fizično bližino. Mislim, da bi se morali vsi naučiti bolje komunicirati na te načine. Pogovarjati se, stopiti v stik z nekom – če ne z besedami, pa s pogledi, dotiki ipd.

*Ime spremenjeno zaradi zasebnosti