Očetova vloga pri razvoju otrok in zgodnji pomoči

Naloge matere in očeta v naši družbi so se v zadnjih letih prerazporedile. Prednosti, ki jih imajo očetje pri vzgoji otrok, pa vendar še vedno niso dovolj izkoriščene v programih zgodnje pomoči za otroke z okvaro sluha.

Manfred Hintermair

Čeprav se je v povprečju vključenost očetov v izobraževanje in vzgojo otrok opazno povečala, ti navadno še vedno preživijo manj časa s svojimi otroki kot pa matere. Očetje bi radi preživeli več časa s svojimi družinami, pa tudi mnoge matere želijo po rojstvu otrok še naprej opravljati svoj poklic, oboje pa prispeva k prerazporeditvi družinskih nalog.

Kljub temu pa o stresu ob soočanju in življenju z invalidnostjo še vedno največ izvemo iz intervjujev z materami. Če si ogledamo programe zgodnje pomoči v praksi, bomo opazili, da so kontaktne osebe pretežno matere. To je presenetljivo, saj si danes tovrstni programi zelo prizadevajo vključiti celotno družino in upoštevati potrebe vseh njenih članov.

Vsekakor je vključevanje očeta vredno truda!

Kaj lahko storijo očetje

Obstajajo številni dokazi o velikem pomenu očetov za zdrav razvoj otrok brez posebnih potreb in njihovem splošnem pomenu za družino.

Na primer, otroci, katerih očetje so aktivno vključeni v starševstvo, kažejo boljši jezikovni in kognitivni razvoj v zgodnjem otroštvu. V predšolskem in šolskem obdobju imajo manj vedenjskih težav in v zgodnjem otroštvu se bolje razumejo z drugimi otroki. Ti otroci lažje usvajajo veščino samoregulacije, to je obvladovanje lastnih čustev, prilagajanje vedenja situaciji in pripravljenost biti v pomoč drugim.

Tako očetje pomembno prispevajo k vzgoji otrok, saj imajo sposobnosti, ki se dopolnjujejo s sposobnostmi mater.

Vloga očeta: enakovredna, vendar ne enaka

Da je drugi enako sposoben v starševstvu ne pomeni, da matere in očetje vse delajo enako. Tako je na primer znano, da se očetje z otroki igrajo drugače kot matere, saj imajo običajno raje bolj aktivne in divje igre. "Norijo" z otroki in spodbujajo tekmovalne dejavnosti. Očetje so bolj pripravljeni tvegati pri stvareh, ki jih počnejo z otrokom: "Kar splezaj na strmi tobogan." Očetje se ponavadi bolj mirno odzovejo, kadar je njihov otrok žalosten in išče tolažbo.

Zdi se, da je to koristno za razvoj otroka. To, da mati in oče delata stvari drugače, ponuja majhnemu otroku raznovrstnejšo izkušnjo. Za otroka je svet bolj zanimiv, če mama in oče ne počneta istega, ampak se do njega drugače obnašata in na različen način reagirata.

Pravi odnos

Osnovne značilnosti interakcije očetov in mater z otroki pa so vendarle enake, kljub različnim pristopom. Starši opravljajo svoje "delo" kadar se primerno odzovejo na otrokove potrebe. Odgovarjajo na njihova vprašanja, spodbujajo jih k raziskovanju okolja in podpirajo njihov učni proces. So občutljivi za otrokove signale, pozorni na njegove poskuse komuniciranja in odzivni. To omogoča dober razvoj otroka, zato bi očetje morali izkoristiti priložnost, da pri tem sodelujejo. Pri tem imajo vlogo številni dejavniki, kot so osebni interes očetov, kakovost družinskih odnosov in kulturni vplivi. Pomembno je, da imajo starši podobne poglede na svojo vlogo in se med sabo dobro razumejo. Seveda je težko, če očetova služba ne dopušča aktivnega in intenzivnega sodelovanja.

Zgodnja obravnava pomaga tudi očetom

O izkušnjah, potrebah in vključenosti očetov otrok s posebnimi potrebami ni veliko informacij. Do zdaj niso bili deležni dovolj pozornosti - tako v raziskovanju kot v izobraževalni praksi. Očetje otrok s posebnimi potrebami so zagotovo enako čustveno prizadeti kot matere. Prav tako jih skrbi, ali bodo lahko zadovoljili otrokove potrebe in ali si bo družina lahko poiskala dovolj praktične in čustvene podpore. Očetje morajo tako kot matere po diagnozi prilagoditi svoje življenjske načrte in cilje!

Obstaja tesna povezava med tem, kako stresna je za očete situacija z otrokom z okvaro sluha in tem, v kolikšni meri sami sebe dojemajo kot učinkovite in kompetentne pri ravnanju z otrokom. Bolj ko se čutijo kompetentne, manj jih invalidnost prizadene. Tudi zato bi morali biti očetje bolj vključeni v zgodnjo obravnavo otroka, saj večja vključenost krepi njihove kompetence. To potrjujejo rezultati študije, ki smo jo na to temo izvedli na Univerzi za izobraževanje v Heidelbergu leta 2018. Očetje otrok z okvaro sluha, ki jih je program zgodnje obravnave bolj opolnomočil, so se ocenili za bolj sposobne glede odgovora na izzive vzgajanja svojega otroka.

Očetje svoje skrbi drugače izražajo

Obnašanje očetov v zvezi s posebnimi potrebami otroka je ponavadi drugačno od mater. Manj čustveno se odzivajo na zunanji svet, tudi če je njihova stopnja zaskrbljenosti enaka materini. Zdi se, da so v svojem spoprijemanju s težkimi situacijami pogosto bolj racionalni. Očetje tudi več mislijo na možne težave, ki se v zvezi z invalidnostjo lahko pojavijo zunaj družinskega kroga. Na primer kako zaprositi za dodatek za nego in drugo socialno pravno pomoč ali kje iskati nadaljnje možnosti zdravljenja.

Po drugi strani pa matere bolj skrbijo vsakodnevne naloge in izzivi vzgoje in oskrbe otroka s posebnimi potrebami. Kot že rečeno, na razlike v odzivih je treba gledati pozitivno. Vsi prispevajo h kompleksni celoti!

Kako vključiti očete v zgodnjo obravnavo

Čeprav imajo očetje pomembno vlogo v procesu vzgoje, so še vedno komajda vključeni v zgodnjo obravnavo otrok s posebnimi potrebami. Razlogov za šibko vključenost očetov je veliko.

Terapevti za to večinoma krivijo dejstvo, da morajo mnogi očetje delati v času obravnav, hkrati pa ti isti ponudniki niso pripravljeni ali pa nimajo možnosti bolj fleksibilnega urnika. Znotraj družin je pogosto še vedno prevladujoče tradicionalno razumevanje vloge matere kot tiste, ki nudi nego, medtem ko je oče v službi. To pomeni, da vzgoje otrok še vedno ne prištevamo k očetovim nalogam. Seveda obstajajo tudi družine, kjer je zaradi različnih razlogov sodelovanje v zgodnji obravnavi težje.

Očetje imajo najraje dejavnosti, pri katerih lahko sodelujejo skupaj s svojimi ženami ali partnerkami. Druge dejavnosti, kot so informativni sestanki za moške ali moške skupine za samopomoč, so manj priljubljene. Očetje se želijo predvsem naučiti, kako otroku pomagati pri razvoju. Poudarjajo tudi, da bi več sodelovali, če bi obravnava lahko vsaj včasih potekala zvečer ali med vikendi. Dodajajo še, da bi se jim bilo lažje pridružiti,če bi jih izrecno povabili in če bi jim strokovnjaki dali vedeti, da je njihov prispevek k razvoju otroka dragocen.

Vir in več informacij: Hintermair, M. & Sarimski, K. (2018). Erfahrungen von Vätern mit jungen hörgeschädigten Kindern. Hörgeschädigtenpädagogik, 72, 134-149.

5 razlogov za vključevanje očetov v programe zgodnje obravnave

• Očetje imajo pomembno vlogo pri razvoju svojih otrok in k temu na poseben način prispevajo.
• Očetje otrok s posebnimi potrebami so prav tako čustveno prizadeti kot matere. Potrebujejo podporo, da bi se lažje soočili s situacijo.
• Obnašanje očetov v zvezi s posebnimi potrebami otroka je ponavadi drugačno od mater. To drugačnost lahko s pridom uporabimo, ko izobražujemo družine. Če so na primer očetje specialisti za slušno tehnologijo, zakaj ne bi tega uporabili? Očete bi morali spodbujati, da se izkažejo na svoj način!
• Očetje, ki se aktivno ukvarjajo s pedagoškim delom, kažejo višjo stopnjo samoučinkovitosti: počutijo se bolj kompetentne pri soočanju z invalidnostjo svojega otroka. Posledično so tudi bolje pripravljeni za sodelovanje pri podpori.
• Če se očetje bolj vključijo v vzgojo svojega otroka, se raven stresa pri materah zniža. Vključitev obeh staršev lahko torej prispeva k psihosocialni blaginji družine.

Programi zgodnje pomoči, ki si prizadevajo vključiti celotno družino, si prizadevajo za spremembe, ki bi omogočile sodelovanje tudi očetom. Čim več obravnav bi morala obiskati vsa družina!